1 files changed, 33 insertions, 33 deletions
diff --git a/prolog/problems/lists/intro_sl.html b/prolog/problems/lists/intro_sl.html
index 2b59f5b..cd3f1a8 100644
--- a/prolog/problems/lists/intro_sl.html
+++ b/prolog/problems/lists/intro_sl.html
@@ -9,11 +9,11 @@
 
 <h1>Prolog: seznami</h1>
 <p>
-Seznami so verjetno daleč najbolj pomembna podatkovna struktura v prologu.
+Seznami so daleč najpomembnejša podatkovna struktura v prologu.
 Poleg tega so tudi zelo primerni za začetni, pa vseeno precej resen, skok v
 svet rekurzije, kar bomo z veseljem izkoristili! Vendar pa operacije na
 seznamih, ki jih boš implementiral danes, niso tu samo za vajo. Kasneje jih
-bomo veliko uporabljali, saj s seznami lahko naredimo res marsikaj.
+bomo pogosto uporabljali, saj s seznami lahko naredimo res marsikaj.
 </p>
 
 <h2>Kako izgledajo seznami v prologu?</h2>
@@ -26,11 +26,11 @@ Torej, kako sezname v prologu zapišemo, predstavimo? Tole je primer seznama:
 
 <p>
 Kot vidiš, je zapis preprost in očiten. Med oglate oklepaje enostavno naštejemo
-elemente seznama, ki jih med seboj ločimo z vejico. 
+elemente seznama, ki jih med seboj ločimo z vejicami.
 </p>
 
 <p>
-Naslednje vprašanje. Kaj so lahko elementi seznama, morajo morda biti istega
+Naslednje vprašanje: kaj so lahko elementi seznama, morajo morda biti istega
 tipa? Hmm, tipi v prologu, s tem se ne bomo ukvarjali danes, ampak v enem izmed
 kasnejših poglavij. Da ne zavlačujem: v prologovih seznamih lahko skupaj
 shranjuješ karkoli. Karkoli. Skratka, tole je povsem legalno:
@@ -165,19 +165,19 @@ seznam? Zakaj?
 Tako je. Spomnimo se, da je prolog logični jezik. Če bi napisal
 <code>L = [NewElement|L]</code>, kaj bi s tem logično povedal? Prolog bi
 vprašal oz. mu naročil, da lahko naredi levo in desno stran enačaja enako
-(spomni se, operator <code>=</code> pomeni unifikacijo). Torej nek
-<code>L</code> bi moral postati enak samemu sebi s tem, da bi imel na začetku
-še en element.
+(spomni se, operator <code>=</code> pomeni prilagajanje oz.
+<em>unification</em>). Torej nek <code>L</code> bi moral postati enak samemu
+sebi s tem, da bi imel na začetku še en element.
 Ali seznam s tremi elementi (recimo, da so trije v <code>L</code>) bi moral
 postati enak seznamu s štirimi elementi. Mislim, da prologov odgovor poznaš.
 „No!“ (In to zelo glasen ne.) Na to se spomni kasneje, ko bomo imeli opravka z
-aritmetiko: spremenljivki, ki ima vrednost 3 ne moreš kar prišteti ena, ker 3
+aritmetiko: spremenljivki, ki ima vrednost 3, ne moreš kar prišteti ena, ker 3
 logično ni enako 4.
 </p>
 
 <p>
-Zato je potrebno uvesti novo spremenljivko, ki naredi nov seznam (zgoraj je to
-<code>L1</code>). Pa ni to pomnilniško potratno. Je, vendar za to skrbi
+Zato je potrebno uvesti novo spremenljivko, ki predstavlja nov seznam (zgoraj
+je to <code>L1</code>). Pa ni to pomnilniško potratno? Je, vendar za to skrbi
 prologov <em>garbage collector</em>.
 </p>
 
@@ -201,11 +201,11 @@ prologu seveda ni šlo drugače, preprosto zaradi zasnove jezika.
 
 <h2>Kako programiramo s seznami?</h2>
 <p>
-Najbolje, da eno nalogo sprogramiramo skupaj. Naloga naj bo naslednja: predikat
+Najbolje, da eno nalogo sprogramiramo skupaj. Naloga je naslednja: predikat
 <code>insert/3</code> naj vstavi element <code>X</code> na poljubno mesto v
 seznam <code>L</code> in vrne nov seznam <code>L1</code> z vstavljenim
 elementom. Eno za drugo (z vračanjem) naj vrne vse možne rešitve – torej
-element vstavljen na vse različne načine. Primer:
+element, vstavljen na vsa možna mesta. Primer:
 </p>
 <pre>
 ?- insert(a, [1,2,3], L1).
@@ -218,9 +218,9 @@ false.
 
 <p>
 Prav, kako začeti? Dostop imam le do začetka seznama, do ostalih mest se moram
-prebiti. To mi je nekako namig glede strategije: ali vstavim takoj (na trenutni
-začetek) ali pa vstavim nekam v rep. In rekurzivno vse skupaj ponovim – oziroma
-ponovi kar prolog sam.
+prebiti. To nakazuje strategijo, ki jo moram ubrati: ali vstavim takoj (na
+trenutni začetek), ali pa vstavim nekam v rep. In rekurzivno vse skupaj ponovim
+– oziroma ponovi kar prolog sam.
 </p>
 
 <p>
@@ -232,11 +232,11 @@ insert(X, L, L1) :-  % procent je oznaka za vrstični komentar v prologu
 </pre>
 
 <p>
-Izkoristil sem navpičnico za sestavljanje večjega seznama, prav kot smo to
-počeli prej. Sedaj pa poglejmo kako bi vstavil v rep. Hja, prvi element bom dal
-(začasno!) stran, vstavil v rep (pustil rekurziji, da se sama odloči kam) in,
-ko od rekurzije dobim odgovor (v rep vstavljen element), dokončam rešitev tako,
-da dam prvi element nazaj na svoje mesto.
+Izkoristil sem navpičnico za sestavljanje večjega seznama, tako kot smo to
+počeli prej. Sedaj pa poglejmo, kako vstaviti element v rep seznama. Hja, prvi
+element bom dal (začasno!) stran, vstavil v rep (pustil rekurziji, da se sama
+odloči, kam) in, ko od rekurzije dobim odgovor (rep z vstavljenim elementom),
+dokončam rešitev tako, da dam prvi element nazaj na svoje mesto.
 </p>
 <pre>
 insert(X, L, L1) :-
@@ -251,7 +251,7 @@ glave <code>H</code> in repa <code>T</code> in hkrati predpostavim, da je
 <code>NT</code> seznam <code>T</code> (rep) z vstavljenim elementom
 <code>X</code> (kamorkoli) in je hkrati <code>L1</code> sestavljen iz glave
 <code>H</code> ter repa <code>NT</code> (ki vsebuje <code>X</code>, glej
-predpostavko prej), potem je <code>L1</code> seznam <code>L</code> z
+predpostavko prej), potem je <code>L1</code> enak seznamu <code>L</code> z
 vstavljenim elementom <code>X</code>. Logično! 😊
 </p>
 
@@ -262,9 +262,9 @@ krajši seznam! In rep je vedno vsaj za en element krajši od celotnega seznama
 za glavo (ali več njih) krajši! In še drugi pogoj: rekurzija se mora nekoč
 ustaviti. Tudi to drži: prej sem napisal robni pogoj, ko se element enkrat
 vstavi, bo rekurzije konec. Kdaj se bo to zgodilo, se odloči prolog sam – z
-vsako zahtevo po novi rešitvi, bo malce drugače, dokler se vse rešitve ne
+vsako zahtevo po novi rešitvi bo malce drugače, dokler se vse rešitve ne
 izčrpajo. Takrat bo prolog v bistvu toliko časa trgal glave stran, da bo ostal
-s praznim seznamo, ko ne bo več mogel ničesar odtrgati. Poskusi tole in boš
+s praznim seznamom, ko ne bo več mogel ničesar odtrgati. Poskusi tole in boš
 razumel:
 </p>
 <pre>
@@ -290,13 +290,13 @@ insert(X, [H|T], [H|NT]):-
 
 <p>
 Pomen je enak kot prej, le zapis je veliko krajši. Vse operatorje
-<code>=</code> (unifikacija) sem zamenjal z implicitno uporabo kar v argumentih
-predikata – temu pogovorno rečem kar programiranje v glavi stavka. Spomnite se,
-da gre za primerjanje vzorcev. Tako je, argumenti, ki jih predikat ob klicu
-dobi, se prilagodijo (unifikacija) na način kot so zapisani argumenti v glavi
-stavka. Na primer: če pokličem predikat <code>insert/3</code> s klicem
-<code>insert(a, [1,2,3], L1)</code> in se aktivira njegov rekurzivni stavek
-(drugi), se ob klicu zgodi naslednja prilagoditev:
+<code>=</code> (prilagajanje oz. <em>unification</em>) sem zamenjal z
+implicitno uporabo kar v argumentih predikata – temu pogovorno rečem kar
+programiranje v glavi stavka. Spomnite se, da gre za primerjanje vzorcev. Tako
+je, argumenti, ki jih predikat ob klicu dobi, se prilagodijo argumentom, kot so
+zapisani v glavi pravila. Na primer: če pokličem predikat <code>insert/3</code>
+s klicem <code>insert(a, [1,2,3], L1)</code> in se aktivira njegov rekurzivni
+stavek (drugi), se ob klicu zgodi naslednja prilagoditev:
 </p>
 <pre>
 insert(a, [1,2,3], L1) = insert(X, [H|T], [H|NT])
@@ -317,9 +317,9 @@ verjetno izračunala rekurzija.
 </p>
 
 <p>
-Za konec: kakšen smisel ima vstavljanje na vsa možna mesta? Boš videl, naloga
-morda deluje tudi v kakšno nepričakovano „smer“. In tole bi morebiti znalo
-priti prav tudi pri kakšni kombinatorični nalogi kasneje.
+Za konec: kakšen smisel ima vstavljanje na vsa možna mesta? Boš videl –
+predikat morda deluje tudi v kakšno nepričakovano „smer“. In to bi morebiti
+znalo priti prav tudi pri kakšni kombinatorični nalogi kasneje.
 </p>
 
 </body>