From 0bfa95be7046b101a00f83f082260b5d0e007159 Mon Sep 17 00:00:00 2001
From: =?UTF-8?q?Martin=20Mo=C5=BEina?= Funkcije smo si doslej predstavljali kot škatlice: nekaj gre noter
+(temu smo in bomo rekli argument), nekaj pride ven (temu se reče
+ rezultat funkcije), vmes pa se lahko še kaj opaznega dogaja, recimo
+ izpisuje. Primer funkcije, ki je počela vse to, je S tem, kako delujejo funkcije in kako kaj naredijo, se doslej nismo
+ukvarjali. Te stvari so za nas napisali drugi (hvala, hvala) in mi jih lahko
+uporabljamo, ne da bi nas vznemirjalo vprašanje, kako so napisane. S tem, kako
+so napisane funkcije, ki so jih naredili drugi, se tudi v prihodnje ne bomo
+ukvarjali. Pač pa se bomo danes naučili pisati svoje. Število je popolno, če je enako vsoti svojih deliteljev. 28 je
+deljivo z 1, 2, 4, 7 in 14 ter je popolno, saj je 1+2+4+7+14 ravno 28. Napišimo
+program, ki sestavi seznam vseh popolnih števil do 1000. Znamo napisati program, ki sestavi seznam vseh deliteljev nekega števila
+ n? Najprej naredimo prazen seznam, nato gremo prek vseh števil od 1 do n in
+če število deli Kaj ne bi bilo lepo, če bi imel Python kar funkcijo Napišimo si takšno funkcijo, da jo bomo lahko klicali. Definicijo funkcije začnemo z Imenu sledijo oklepaji, v katerih navedemo imena argumentov
+funkcije. V našem primeru bo funkcija zahtevala en argument. Torej, ta,
+ki bo poklical funkcijo, bo moral v oklepaje napisati eno reč (upamo, da bo
+napisal število, sicer pa naj si sam pripiše posledice). Tista reč, ki jo bomo ob klicu funkcije podali kot argument, se bo znotraj
+funkcije pojavila kot spremenljivka z imenom Kako definiramo funkcije?
+
+input
: kot
+argument smo ji povedali, kaj naj vpraša uporabnika; kot rezultat je vrnila,
+kar je vtipkal uporabnik; vmes se je zgodilo to, da je funkcija nekaj vprašala
+uporabnika in počakala, da je le-ta odgovoril. Druga funkcija, ki smo jo
+srečali, je bila sqrt
, ki dobi kot argument neko število in vrne
+njegov koren. Vmes se ne dogaja nič opaznega, funkcija le "neopazno" naredi,
+kar mora narediti.Popolna števila
+
+Delitelji števila
+
+
+n = int(input("Vnesi število: "))
+
+s = []
+for i in range(1, n):
+ if n % i == 0:
+ s.append(i)
+
+print(s)
+
+n
, ga dodamo v s
.delitelji
,
+ki bi jo lahko uporabili? Potem bi lahko napisali kar
+stevilka = int(input("Vnesi število: "))
+s = delitelji(stevilka)
+print(s)
+
+def delitelji(n):
+ s = []
+ for i in range(1, n):
+ if n % i == 0:
+ s.append(i)
+ return s
+
+def
; to je rezervirana beseda, ki
+pomeni, da to, kar sledi, ni "program, ki ga je treba takoj izvesti", temveč
+funkcija. Z drugimi besedami, def delitelji
pomeni: "kadar bo
+kdo poklical funkcijo delitelji
, naredi naslednje:".n
. Takšno ime smo
+namreč uporabili v prvi vrstici, v "glavi" funkcije. Vrednosti ji ne bomo
+priredili: ko bo nekdo poklical funkcijo, bo Python tej "spremenljivki" kar sam
+od sebe priredil vrednost, ki jo bo "klicatelj" napisal kot argument funkcije.
+Če torej nekdo pokliče
+
+s = delitelji(35)
+
+bo imel n
vrednost 35 in če pokliče
+
+s = delitelji(13)
+
+bo imel n
vrednost 13. n
ima vrednost argumenta.
Za def delitelji(n)
sledi dvopičje in zamik. Vse, kar sledi
+takole zamaknjeno, je koda funkcije. Kaj mora narediti le-ta? No, tisto, kar
+pač dela funkcija: sestaviti seznam deliteljev n
. To pa ne le
+znamo narediti, temveč smo celo ravno prejle tudi zares naredili in lahko le
+skopiramo.
Na koncu (ali tudi že kje vmes - bomo že videli primer) funkcija pove, kaj
+naj klicatelj dobi kot rezultat. To stori s stavkom return s
.
Napišimo funkcijo, ki dobi kot argument dolžine stranic trikotnika in vrne
+ njegovo ploščino. Ta funkcija bo imela tri argumente; poimenujmo jih
+ a
, b
in c
.
+
+
+
from math import * +def ploscina_trikotnika(a, b, c): + s = (a + b + c) / 2 + return sqrt(s * (s - a) * (s - b) * (s - c))+ +
Ko smo pri tem, napišimo še funkcijo funkcijo za obseg trikotnika ter za + obseg in ploščino kroga.
+ +from math import * + +def obseg_trikotnika(a, b, c): + return a + b + c + +def ploscina_kroga(r): + return pi * r ** 2 + +def obseg_kroga(r): + return 2 * pi * r+ +
Zdaj napišimo drugo funkcijo: funkcijo, ki dobi seznam števil in izračuna +njihovo vsoto.
+ +def vsota(s): + vsota = 0 + for e in s: + vsota += e + return vsota+ +
Funkcija ima spet en argument, tokrat smo ga poimenovali s
.
+Ta argument bo seznam števil, ki jih je potrebno sešteti. Funkcija gre - z
+zanko for
- prek tega seznama in sešteva, kot smo počeli že
+prejšnji teden, le brez funkcij. Na koncu rezultata ne izpiše
+(print
), kot smo delali doslej, temveč ga vrne
+(return
).
(Mimogrede povejmo še, da nam funkcije vsota
ne bi bilo
+potrebno napisati, saj obstaja: imenuje se sum
.)
Nekateri se sprašujejo, kako funkcija ve, kakšnega tipa bodo argumenti, +ki jih bo dobila. Nekateri se zdaj, ko so izvedeli, da se nekateri sprašujejo +o tem, sprašujejo, zakaj bi se kdo to spraševal.
+ +Vsebina tega razdelka je namenjena samo prvim. Kasneje bo vse, kar pišemo +tu, postalo samoumevno, ne da bi bilo potrebno razlagati. Tule pa povejmo +zaradi tistih, ki prihajajo iz drugih jezikov.
+ +V nekaterih jezikih je potrebno za vsako spremenljivko, preden jo uporabimo, +povedati, kakšnega tipa bo. Python ni eden izmed teh "nekaterih jezikov". +Podobno je z argumenti funkcij. V nekaterih jezikih bi morali povedati, +kakšnega tipa bodo argumenti funkcije in kakšen bo rezultat. Tudi takšen +Python ni. Funkcija sprejme, kar sprejme in vrača, kar vrača.
+ +Za primer vzemimo preprostejšo funkcijo vsota
, ki ji podamo dva
+ argumenta, funkcija pa vrne njuno vsoto.
def vsota(a, b): + return a + b+ +
Če jo pokličemo z vsota(2, 5)
, vrne 2 + 5
, torej
+ 7
. Če jo pokličemo z vsota("Ana", "Marija")
vrne
+ "Ana" + "Marija"
, torej "AnaMarija"
. Če jo
+ pokličemo z vsota(2, "Ana")
, poskuša izračunati
+ 2 + "Ana"
in vrne napako, ker se ne da seštevati števil in
+ nizov.
Jezikom, ki delajo tako, pravimo dinamično tipizirani jeziki. Stvar deluje
+(približno) tako, da Python, ko pride do a + b
, reče objektoma
+a
in b
, naj se seštejeta. Če se znata, je to v redu,
+če ne, pa javita napako in Python jo izpiše. Python v resnici ne zna seštevati,
+seštevati (se) znajo objekti.
Vrnimo se k prvi funkciji vsota
, oni od prej. Kaj bi se
+ zgodilo, če bi dali funkciji namesto seznama kaj drugega, recimo
+ terko ali kaj podobnega? No, preskusimo jo nekoliko.
vsota([1, 5, 3]) +9 +>>> vsota((1, 5, 3)) +9 +>>> vsota(range(4)) +6+ +
S seznamom dela. Prvi klic pomeni isto, kot če bi napisali: +
s = [1, 5, 3] +v = 0 +for e in s: + v += e+ +Drugi klic je podoben, le da je
s
zdaj terka (1, 5, 3)
,
+torej dobimo
+
+v = 0 +for e in (1, 5, 3): + v += e+ +Tretji klic pa je isto, kot če bi rekli + +
v = 0 +for e in range(4): + v += e+ + +
Kaj pa, če bi namesto seznama celih števil podali seznam necelih?
+ +>>> vsota([1.3, 2.2, 3.1]) +6.6+ +
Dela, jasno. Zakaj pa ne bi?
+ +Kaj pa, če bi dali seznam nizov? Poglejmo, poučno bo.
+ +>>> vsota(["Ana", "Berta", "Cilka"]) +Traceback (most recent call last): + File "+ +", line 1, in + File " ", line 4, in vsota +TypeError: unsupported operand type(s) for +=: 'int' and 'str'
Zgodi se tole. Najprej je v
enak 0. V prvem koraku zanke
+poskuša izračunati 0 + "Ana"
, kar se ne da.
Funkcijo je mogoče popraviti, da bo delovala tudi za nize.
+ +def vsota(s): + v = None + for e in s: + if v == None: + v = e + else: + v += e + return v+ +
(
Komur se mozga, naj razmisli, zakaj dela tudi naslednja (grda)
+ različica funkcije:
def vsota(s): + v = None + for e in s: + v = v and v + e or e + return v+
.)
+ +Tule smo torej naleteli na None
. Tole je kar tipična situacija,
+ v kateri ga uporabimo. v
-ju moramo bo v začetku dati neko
+ vrednost, ki bo povedala, da še nima nobene vrednosti. None
je
+ idealna konstanta, s katero povemo kaj takega. V zanki preverimo, ali je
+ v
še vedno nič in mu v tem primeru priredimo e
,
+ sicer mu prištejemo e
.
Razlika je v tem, da v
-ju zdaj ne priredimo vrednosti že pred
+zanko, temveč jo dobi šele pri prvem elementu zanke. Tako bo gotovo pravega
+tipa. Zdaj zna seštevati vse živo.
>>> vsota([1, 2, 3]) +6 +>>> vsota(["Ana", "Benjamin", "Cilka"]) +'AnaBenjaminCilka'+ +
Kaj pa tole?
+ +>>> vsota("Benjamin") +'Benjamin'+ +
Zanka for
gre prek niza in sešteje njegove črke. Rezultat je,
+seveda, spet isti niz.
Pač pa funkcija ne deluje, če ji damo seznam, ki vsebuje reči, ki jih ni +mogoče sešteti.
+ +>>> vsota([1, "a"]) +Traceback (most recent call last): + File "+ + + +", line 1, in + File " ", line 8, in vsota +TypeError: unsupported operand type(s) for +=: 'int' and 'str'
Vrnimo se k popolnim številom. Rekli smo, da je število popolno, če je enako + vsoti svojih deliteljev. Lahko bi torej rekli
+ +stevilo = int(input("Vnesi število: ")) +d = delitelji(stevilo) +v = vsota(d) +if v == d: + print("Število", stevilo, "je popolno") +else: + print("Število", stevilo, "ni popolno")+ +
vendar ne bomo. Napisali bomo funkcijo, ki vrne True
, če je
+število popolno in False
, če ni.
def popolno(n): + d = delitelji(n) + v = vsota(d) + return v == n+ +
Pazite, tule nismo pisali
+ +def popolno(n): + d = delitelji(n) + v = vsota(d) + if v == n: + return True + else: + return False+ +
Lahko bi, vendar bi bilo smešno. Pač pa lahko funkcijo še skrajšamo (in +navadno bi jo tudi res), takole
+ +def popolno(n): + return vsota(delitelji(n)) == n+ +
Končno ostane še program, ki bo z uporabo gornje funkcije sestavil seznam
+vseh popolnih števil manjših od 1000.
+V njem z zanko for
preštejemo do 1000, za vsako število posebej
+preverimo, ali je popolno in če je, ga dodamo na seznam.
s = [] +for i in range(1, 1001): + if popolno(i): + s.append(i) + +print(s)+ +
Lepo prosim, ne pišite if popolno(i) == True:
. Smo že povedali,
+zakaj, ne?
Najprej zberimo vse skupaj:
+ +def delitelji(n): + s = [] + for i in range(1, n): + if n % i == 0: + s.append(i) + return s + +def vsota(s): + v = 0 + for e in s: + v += e + return v + +def popolno(n): + d = delitelji(n) + v = vsota(d) + return v == n + + +s = [] +for i in range(1, 1001): + if popolno(i): + s.append(i) + +print(s)+ +
Kako se izvaja tako napisan program? Malo drugače, kot smo vajeni. Začetek
+programa - vse do mesta s = []
, so definicije funkcij. Python tega
+dela programa ne izvede, le zapomni si funkcije, da jih bo kasneje lahko
+poklical. Stvari se začnejo zares dogajati šele, pri s = []
. Ko
+program pride do klica funkcije popolno
, skoči v to funkcijo --
+vendar si zapomni, odkod je skočil, tako da se bo kasneje lahko vrnil na to
+mesto.
Prav. Zdaj smo v funkciji popolno
in n
je neka
+številka (najprej 1, naslednjič bo 2 in tako naprej). Že takoj, v prvi
+vrstici skoči izvajanje v funkcijo delitelji
. Ta sestavi seznam
+deliteljev in ga vrne - tistemu, ki jo je poklical, funkciji
+popolno
. Nato se nadaljuje izvajanje funkcije popolno
:
+ta v naslednji vrsti pokliče funkcijo vsota
. Funkcija
+vsota
izračuna in vrne vsoto. Spet smo v funkciji
+popolno
, ki izračuna vrednost izraza v == n
;
+vrednost izraza je True
ali False
. Funkcija
+popolno
ga vrne tistemu, ki jo je klical, se pravi oni zanki
+na koncu skripte. Če je rezultat True
, dodamo število v seznam,
+sicer ne.
Ta program je lep zato, ker je pregleden. Razdelili smo ga na tri funkcije, +vsaka opravlja svoje delo. Ko pišemo eno funkcijo, se ne ukvarjamo +s celo sliko, temveč le s tem, kar počne ta funkcija. Če mislimo +le na eno stvar naenkrat, nam bo lažje programirati in manj se bomo motili.
+ +Napišimo funkcijo, ki pove, ali je dano število praštevilo. Vrnila bo
+True
(je) ali False
(ni).
Prejšnjič smo v te namene spoznali break
- break
+ je bil ukaz, s katerim smo lahko prekinili zanko. No, prekinemo jo lahko
+ tudi z return
.
def prastevilo(n): + for i in range(2, n): + if n % i == 0: + return False + return True ++ +
Prvi return
je znotraj stavka if
. Če odkrijemo,
+da kakšno število med 2 in n-1 deli n (se pravi, če je ostanek po deljenju
+n
z i
enak 0), dano število ni praštevilo in vrnemo
+False
. S tem se izvajanje funkcije prekine, funkcija vrne
+rezultat in konec. Nobenega break
ali česa podobnega ne
+potrebujemo. return
vedno konča izvajanje funkcije. Do drugega
+return
a tako pridemo le, če se ni izvedel prvi
+return
. To pa seveda pomeni, da ni bilo nobenega števila, ki bi
+delilo dano število n
.
Iz neznanega razloga so študentom - kot opažam na izpitih in v domačih
+nalogah - veliko bolj pri srcu funkcije, ki nekaj izpišejo, kot funkcije,
+ki vračajo rezultat. Tako bi jih mikalo, recimo, funkcijo za vsoto
+napisati tako, da bi na koncu namesto return v
pisalo
+print(v)
.
Vendar to ni prav! S takšno funkcijo si nimamo kaj pomagati! Ne potrebujemo
+funkcije, ki izpiše vsoto; potrebujemo funkcijo, ki vrne
+vsoto, da bomo lahko s to vsoto še kaj počeli. Če jo bomo hoteli izpisati, bomo
+pač poklicali funkcijo in izpisali, kar vrne. Funkcija naj jo le izračuna. Si
+predstavljate, kako neuporabna bi bila funkcija sin
, če bi le
+izpisala sinus, namesto da ga vrne? Bi si lahko pri programiranju topov z njo
+sploh kaj pomagali?
To seveda ne pomeni, da funkcije ne smejo ničesar izpisovati. Smejo; nekatere
+so pač namenjene temu. Najbolj očiten primer takšne funkcije je očitno kar
+print
.
Vse funkcije v Pythonu vračajo rezultat. Če funkcija ne vrača ničesar, vrača
+ nič, torej None
. To se bo zgodilo, kadar funkcija nima
+ return
ali kadar se ta ne izvede.
Napišimo, na primer, funkcijo, ki kot argument dobi seznam in vrne prvo sodo + število v njem.
+ +def prvo_sodo(s): + for e in s: + if e % 2 == 0: + return e+ +
In zdaj jo preskusimo: +
>>> prvo_sodo([1, 2, 3, 4, 5]) +2 +>>> prvo_sodo([1, 3, 5]) +>>> print(prvo_sodo([1, 3, 5])) +None+ +
Prvi klic je jasen: funkcija vrne 2. V drugem primeru pa nikoli ne pride do
+ return
a, zato funkcija pač ne vrne ničesar. Ko smo jo
+ poklicali, se tudi ni nič izpisalo, saj Python, kadar ga poganjamo v
+ načinu za čvekanje, ne izpiše None
... razen, kadar ga k temu
+ prisilimo s print
, kot smo storili v zadnji vrstici.
Konstanta None
se šteje za neresnično. To je praktično, saj jo
+lahko uporabljamo v pogojnih stavkih. Imejmo nek seznam s
in
+izpišimo prvo sodo število ali pa povejmo, da v seznamu ni sodih števil.
sodo = prvo_sodo(s) +if sodo: + print("Prvo sodo število je", sodo) +else: + print("V seznamu ni sodih števil.")+ +
Vendar moramo biti pri takšnem početju majčkeno previdni. Kaj, če je prvo sodo +število v seznamu 0? Ker je tudi 0 neresnično, bo program v tem primeru napisal, +da ni sodih števil. Pravilno bi bilo torej
+ +sodo = prvo_sodo(s) +if sodo != None: + print("Prvo sodo število je", sodo) +else: + print("V seznamu ni sodih števil.")+ +
Iz nekega razloga, ki ga bomo pojasnili čez dva tedna, pa običajno pišemo
+ +sodo = prvo_sodo(s) +if sodo is not None: + print("Prvo sodo število je", sodo) +else: + print("V seznamu ni sodih števil.")+ + +
Funkcija lahko vrača tudi "več rezultatov", tako kot tale funkcija, ki vrne, +kvadrat in kub števila.
+ +def kk(x): + return x ** 2, x ** 3+ +
Pokličemo jo lahko takole.
+ +kvad, kub = kk(5)+ +
Pozoren študent je najbrž že spregledal mojo laž. V resnici funkcija +vrača en sam rezultat, namreč terko in ob klicu funkcije to terko razpakiramo. +Vendar nam o tem, tehničnem vidiku zadeve, ni potrebno razmišljati. Mirno se +lahko vedemo, kot da smo dobili dve vrednosti.
+ +V tem primeru navadno ne pišemo oklepajev okrog terk. Funkcija bo delovala
+tudi, če pišemo return (x ** 2, x ** 3)
, vendar to ni običajen
+zapis za vračanje dveh vrednosti.
Funkcija ima seveda lahko več return
ov. Izvede se tisti, na
+ katerega naleti. En primer smo že videli (določanje praštevilskosti).
+ Naredimo še enega: funkcijo, ki vrne absolutno vrednost danega števila.
def abs(x): + if x < 0: + return -x + else: + return x ++ +
Funkcija ima torej dva return
. Eden se izvede, če je število
+ negativno in drugi, če pozitivno.
Funkcija je lahko tudi brez argumentov. Tule je funkcija, ki nima argumentov, + vrne pa 42. Vedno.
+ +def odgovor(): + return 42 ++ +
Tako funkcijo je potrebno tudi poklicati s praznim seznamov argumentov - +oklepajev pa vseeno ne smemo pozabiti.
+ +koliko = odgovor()+ +
Malo pametnejši primer funkcije brez argumentov bi bila funkcija, ki
+ uporabniku zastavi račun in pove (s True
ali
+ False
), ali ga je pravilno rešil.
def uganka(): + a = randint(2, 10) + b = randint(2, 10) + c = int(input("Koliko je {}x{}? ".format(a, b))) + return a * b == c+ +
Z njo postane rešitev lanske domače naloge precej preglednejša.
+ +from random import * +from time import * + +konec = time() + 20 +tock = 0 +while time() < konec: + if uganka(): + print("Pravilno.") + tock += 1 + else: + print("Napačno.") +print("Dosegli ste", tock, "tock")+ +
Zdaj, ko znamo definirati funkcije, bo postalo naše življenje veliko lažje +in preglednejše. Naši programi so, z vsem kar znamo, začeli postajati +dolgi in razvlečeni. Zdaj jih bomo lahko razsekali v posamezne funkcije in se +v njih tako lažje znašli.
+ + + diff --git a/python/problems/functions/sl.py b/python/problems/functions/sl.py index 7de0a40..7e00895 100644 --- a/python/problems/functions/sl.py +++ b/python/problems/functions/sl.py @@ -1,3 +1,3 @@ name = 'Funkcije' -description = 'Pisanje in uporaba funkcij.' +description = 'Pisanje in uporaba funkcij' diff --git a/python/problems/recursion/distance/common.py b/python/problems/recursion/distance/common.py new file mode 100644 index 0000000..f9a8c13 --- /dev/null +++ b/python/problems/recursion/distance/common.py @@ -0,0 +1,84 @@ +import re +from python.util import has_token_sequence, string_almost_equal, \ + string_contains_number, get_tokens, get_numbers, get_exception_desc, \ + all_tokens, has_comprehension, has_loop, almost_equal, get_ast +from server.hints import Hint + +id = 20811 +number = 11 +visible = True + +solution = '''\ +def distance(map, room1, room2): + if room1 not in map or room2 not in map: + return -1 + if room1 == room2: + return 0 + d1 = distance(map, map[room1][0], room2) + if d1 > -1: + return d1 + 1 + d2 = distance(map, map[room1][1], room2) + if d2 > -1: + return d2 + 1 + return -1 +''' + +hint_type = { + 'final_hint': Hint('final_hint') +} + +map = {0: [6, 3], 6: [5, 81], 3: [8, 24], 5: [2, 18], +81: [None, None], 8: [42, None], 24: [63, 13], 2: [7, 27], +18: [None, 35], 42: [None, 66], 63: [61, None], 13: [4, 12], +7: [None, None], 27: [None, None], 35: [None, None], 66: [None, None], +61: [None, None], 4: [None, None], 12: [None, None]} + +def test(python, code, aux_code=''): + func_name = 'distance' + tokens = get_tokens(code) + if not has_token_sequence(tokens, ['def', func_name]): + return False, [{'id' : 'no_func_name', 'args' : {'func_name' : func_name}}] + + in_out = [ + ((0, 42), 3), + ((0, 4), 4), + ((0, 5), 2), + ((0, 3), 1), + ((0, 0), 0), + ((42, 42), 0), + ((8, 66), 2), + ] + test_in = [('{}({}, {}, {})'.format(func_name, str(map), l[0][0], l[0][1]), None) + for l in in_out] + test_out = [l[1] for l in in_out] + + answers = python(code=aux_code+code, inputs=test_in, timeout=1.0) + n_correct = 0 + tin, tout = None, None + for i, (ans, to) in enumerate(zip(answers, test_out)): + res = ans[0] + corr = res == to + n_correct += corr + if not corr: + tin = test_in[i][0] + tout = to + + passed = n_correct == len(test_in) + hints = [{'id': 'test_results', 'args': {'passed': n_correct, 'total': len(test_in)}}] + if tin: + hints.append({'id': 'problematic_test_case', 'args': {'testin': str(tin), 'testout': str(tout)}}) + if passed: + hints.append({'id': 'final_hint'}) + + return passed, hints + + +def hint(python, code, aux_code=''): + tokens = get_tokens(code) + + # run one test first to see if there are any exceptions + answer = python(code=aux_code+code, inputs=[(None, None)], timeout=1.0) + exc = get_exception_desc(answer[0][3]) + if exc: return exc + + return None diff --git a/python/problems/recursion/distance/en.py b/python/problems/recursion/distance/en.py new file mode 100644 index 0000000..316859b --- /dev/null +++ b/python/problems/recursion/distance/en.py @@ -0,0 +1,13 @@ +id = 20811 +name = 'Distance' + +description = '''\ +(translation missing)
''' + +hint = { + 'plan': '''\ +(translation missing)
''', + + 'no_input_call': '''\ +(translation missing)
''', +} diff --git a/python/problems/recursion/distance/sl.py b/python/problems/recursion/distance/sl.py new file mode 100644 index 0000000..9cf9418 --- /dev/null +++ b/python/problems/recursion/distance/sl.py @@ -0,0 +1,31 @@ +import server +mod = server.problems.load_language('python', 'sl') + +id = 20811 +name = 'Razdalja' + +description = '''\ ++
+Nadaljujmo z meglenim gorovjem. Napiši funkcijo
+distance(map, start_room, ring_room)
,
+ki prejme zemljevid, številko začetne sobe in številko sobe s prstanom,
+kot rezultat pa vrne dolžino poti do nje. Če katerakoli od sob ne obstaja,
+vrni -1
.
+Na gornjem zemljevidu je globina sobe 42 enaka 3. Zato:
+>>> distance(map, 0, 42) +3 +>>> distance(map, 0, 43) +-1 ++''' + +plan = [] + +hint = { + 'final_hint': ['''\ +
Program je pravilen!
+
(translation missing)
''' + +hint = { + 'plan': '''\ +(translation missing)
''', + + 'no_input_call': '''\ +(translation missing)
''', +} diff --git a/python/problems/recursion/maxroom/sl.py b/python/problems/recursion/maxroom/sl.py new file mode 100644 index 0000000..bfc5313 --- /dev/null +++ b/python/problems/recursion/maxroom/sl.py @@ -0,0 +1,29 @@ +import server +mod = server.problems.load_language('python', 'sl') + +id = 20812 +name = 'Največja številka' + +description = '''\ ++
+Napiši funkcijo maxroom(map, room)
, ki vrne največjo številko,
+v katero lahko pridemo, če se spustimo iz te sobe.
+>>> maxroom(map, 0) +81 +>>> maxroom(map, 3) +66 +>>> maxroom(map, 12) +12 ++''' + +plan = [] + +hint = { + 'final_hint': ['''\ +
Program je pravilen!
+
(translation missing)
''' + +hint = { + 'plan': '''\ +(translation missing)
''', + + 'no_input_call': '''\ +(translation missing)
''', +} diff --git a/python/problems/recursion/where_to/map.png b/python/problems/recursion/where_to/map.png new file mode 100644 index 0000000..014d78e Binary files /dev/null and b/python/problems/recursion/where_to/map.png differ diff --git a/python/problems/recursion/where_to/sl.py b/python/problems/recursion/where_to/sl.py new file mode 100644 index 0000000..365d7cd --- /dev/null +++ b/python/problems/recursion/where_to/sl.py @@ -0,0 +1,55 @@ +import server +mod = server.problems.load_language('python', 'sl') + +id = 20810 +name = 'Kam?' + +description = '''\ ++od Meglenim gorovjem je, kot nekateri vedo že dolgo, +nekateri pa so morali čakati na film, cel labirint votlin. +Bilbu bi bilo veliko lažje, če bi imel zemljevid. Mi ga imamo. + +Zemljevid lahko shranimo tudi v obliki slovarja, +v katerem so ključi številke sob, vrednosti pa sobe, +v katere pridemo po levi in po desni poti. +Kadar kakšne poti ni, je ustrezni element enak None.
+ + + ++map = {0: [6, 3], 6: [5, 81], 3: [8, 24], 5: [2, 18], +81: [None, None], 8: [42, None], 24: [63, 13], 2: [7, 27], +18: [None, 35], 42: [None, 66], 63: [61, None], 13: [4, 12], +7: [None, None], 27: [None, None], 35: [None, None], 66: [None, None], +61: [None, None], 4: [None, None], 12: [None, None]}+ +
Napiši funkcijo where_to(map, room, path)
,
+ki kot argument prejme zemljevid (npr. zgornji slovar),
+začetno sobo (ta bo vedno 0, a to naj te ne moti) in pot (path
),
+podano kot zaporedje znakov L
in R
(levo in desno).
+Kot rezultat mora vrniti sobo, v katero pelje podana pot.
+>>> where_to(map, 0, "LLR") +18 +>>> where_to(map, 0, "RRRR") +12 +>>> where_to(map, 0, "L") +6 +>>> where_to(map, 0, "") +0 ++ +
Predpostaviti smeš, da je pot pravilna in se nikoli ne odpravi v hodnik, +ki ga ni.
+''' + +plan = [] + +hint = { + 'final_hint': ['''\ +Program je pravilen!
+