summaryrefslogtreecommitdiff
path: root/prolog/problems/lists/permute_2/sl.py
diff options
context:
space:
mode:
Diffstat (limited to 'prolog/problems/lists/permute_2/sl.py')
-rw-r--r--prolog/problems/lists/permute_2/sl.py2
1 files changed, 1 insertions, 1 deletions
diff --git a/prolog/problems/lists/permute_2/sl.py b/prolog/problems/lists/permute_2/sl.py
index 8cd11e9..ccf4cd7 100644
--- a/prolog/problems/lists/permute_2/sl.py
+++ b/prolog/problems/lists/permute_2/sl.py
@@ -59,7 +59,7 @@ rešena naloga.</p>
<p>Ne vsiljuj rekurziji kaj naj vrne, prepusti se ji. To je tisti del, ko narediš predpostavko,
če je ta izpolnjena, potem bo tvoje pravilo delovalo za večji primer.</p>
<p>Je tvoj rekurzivni klic oblike <code>permute(T, [H|...])</code>? S tem vsiljuješ rekurziji
-da mora <emph>vrniti</emph> tudi glavo, ki je sploh ne pozna, ker si jo ravnokar vzel stran! To moraš
+da mora <em>vrniti</em> tudi glavo, ki je sploh ne pozna, ker si jo ravnokar vzel stran! To moraš
narediti ti z rezultatom, ki ga rekurzija vrne. Skratka, element <code>H</code> dodaj izven rekurzivnega klica.</p>
''',